Že na samem začetku bi rad povedal da pot uspeha ne bo lahka in da ne pozna bližnjic in hitrih poti, edino kar pozna je odrekanje, požrtvovalnost in "bolečina".
Če izberemo pot bližnjic in hitrih poti, ne bomo cenili končnega uspeha oz. cilja in ga znamo spregledati ali pa izpustiti iz rok. Najboljši primer temu so športniki, ki v želji da bi uspeli oz. dosegali nadpovprečne rezultate segajo po prepovedanih poživilih in s tem škodujejo svojemu telesu, svojemu ugledu ( če jih dobijo ) in pogosto tvegajo, da ne dosežejo sanj. Mnogo je še takih primerov, ampak moje mnenje je tako, da četudi bodo uspeli in dosegli svoje cilje in tudi, če jih bo okolica zaradi tega spoštovala in imela za vzgled, bodo sami globoko v sebi vedeli resnico in sami sebe ne bodo spoštovali, kar je pogosto še toliko težje prenašati.
Veliko lažje je vztrajati na poti, če imamo kakšen primer h kateremu se lahko ozremo in ki nam daje vzpodbudo, tudi ko smo povsem na tleh in vsakdo ga lahko najde v svoji bližini - samo ozreti se je potrebno. Sam imam srečo, da poznam nekaj ljudi, ki so polni zagona in ki so za to, da dosežejo svoje cilje pripravljeni žrtvovati veliko in oni so tisti h katerim se ozrem, ko sem pred tem, da obupam in se vdam. Prijateljica, ki študira medicino je pripravljena za en sam izpit žrtvovati celoten mesec s tem, da se uči po 10 ur na dan - zame je to močna volja in predanost. Še več, ona je tista, ki je navdih mnogim - tudi meni. Ljudje se pogosto ustrašimo in vdamo, ko slišimo besedo odrekanje. Sliši se polna bolečine in že avtomatsko misli rečejo, da bi se temu bilo dobro izogniti ampak tudi misli se da preprogramirati, da se ne bodo ustrašile izziva. Torej kaj nam prinese vztrajanje na poti, ki nas bo preko odrekanja in žrtvovanja prinesla do končnega cilja? Občutek, ki nam ga nihče ne bo mogel vzeti - samospoštovanje in zavest, da smo s močjo volje dosegli tisto, kar smo želeli in ni ga slajšega občutka.
